Brez čebel ni življenja
Čebele so na Zemlji že vsaj toliko časa, kot cvetlice in ves čas pridno nabirajo medičino in mano, ki postaneta med. Ob nabiranju peloda iz cvetov čebele spotoma poskrbijo za opraševanje in kar tretjina svetovnega pridelka hrane zrase na rastlinah, ki so jih oprašile.
Brez čebel ni življenja, na kar je že davno opozoril Albert Einstein: »
Ko bo umrla zadnja čebela, človeštvo ne bo živelo več kot 4 leta. Ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi.«
Človek uživa med že vsaj 8.000 let, toliko je namreč star prvi dokaz, ki izhaja iz jamskih poslikav v Španiji, verjetno pa še veliko dlje. V antičnih časih so že poznali njegovo dobrodejno delovanje na zdravje in ga poimenovali »
tekoče zlato« ter »
hrana in nektar bogov«. Pitagora je rekel, da "
če ne bi jedel medu, bi umrl 40 let prej”, Aristotel pa je o medu zapisal, da pada z neba, ko vzhajajo zvezde. V starem Egiptu so bili prepričani, da se v med spreminjajo solze boga sonca.
Domač slovenski med
Med je sladka in gosta tekočina zlate do bronaste barve, odličnega okusa in arome. Pa vendar se med od medu precej razlikuje. Barva, okus in vonj so v prvi vrsti odvisni od okolja v katerem so čebele nabirale medičino. Razlikuje se od pokrajine do pokrajine od meseca do meseca. Zato je
prav vsak med unikaten. In zato so nekateri boljši od drugih.
Pomembno je, da čebele med nabirajo
v čistem in naravnem okolju, ki ni obremenjeno z onesnaženjem in konvencionalnim kmetijstvom, kjer se pretirano uporabljajo pesticidi, insekticidi in herbicidi – sicer se ostanki le-teh znajdejo v medu.
Slovenija je mala, a pokrajinsko razgibana in izredno čista dežela z visokim ekološkim zavedanjem, kjer imamo resnično
vrhunski med. Razgibanost pokrajine, več različnih klimatskih območij in pestra rastlinska raznolikost na tako mali površini omogoča pridobivanje veliko različnih vrst medu, zato Slovenija s tega vidika sodi v sam svetovni vrh.
Med v Sloveniji nabirajo avtohtone kranjske čebele (A.m. carnica), ki so jih zaradi njihove skromnosti, marljivosti in pridnosti poimenovali tudi "damske čebele”.
Kranjska čebela izvorno prihaja z Gorenjske (alpska regija v Sloveniji) in je naravno razseljena še južneje po Balkanskem polotoku in severno v Avstrijo. Zaradi svoje izjemnosti in odpornosti na raznovrstne bolezni je danes ena najbolj priljubljenih in zaželenih vrst čebel na svetu.
Med v Sloveniji je izjemen tudi po svojih lastnostih, saj si je za kakovost postavil
veliko višje standarde od splošno veljavnih v Evropi. Vsebnost hidroksimetilfurfurala (HFM), ki označuje koliko je v medu še aktivnih encimov, je na primer določena na 40 mg/kg, medtem ko med pri nas dosega 15 mg/kg ali celo manj enot. To je jasen pokazatelj, da so v slovenskem medu ohranjene vse prvinske dobrodejne lastnosti in učinkovine.
Sestava medu
Med je aromatičen, gost in lepljiv pridelek pridnih čebel. Odličen nadomestek sladkorja, pa vendar veliko več, kot samo to.
Sestava medu je 80% sladkorjev, pri čemer se glede na vrsto medu spreminja razmerje med sadnim sladkorjem oz. fruktozo (38-42%) in grozdnim sladkorjem oz. glukozo (30-32%), le nekaj odstotkov predstavlja saharoza. Preostanek medu je voda, ki ne sme presegati več kot 20%, v Sloveniji je najvišji še sprejemljiv delež 18,6%. Poleg sladkorja je v medu prisotnih še ca. 6% drugih elementov:
- različni encimi (invertaza, diastaza, katalaza, glukoza oksidaza, fosfataza, peroksidaza)
- vitamini (vitamin C, vitamini B-kompleksa)
- minerali (kalij, železo, baker, mangan, cink, kalcij, fosfor, silicij, magnezij, natrij, jod…)
- hormoni (acetilholin)
- flavonoidi (krizin, galangin, kamferol)
- inhibini oz. antibakterijske učinkovine (glukozna oksidaza, vodikov peroksid)
Vsak med kristalizira
Nagnjenost medu h kristalizaciji je odvisna od razmerja sladkorjev v njem – višji je delež glukoze, hitreje bo prišlo do kristalizacije.Zaradi strjevanja je med tudi dobil "staro-slovensko” ime strd. Hitrost kristalizacije posamezne vrste medu je odvisna od razmerja med glukozo in fruktozo, količine vode v medu in temperature hranjenja.
Med naj nikoli ne bo na pretoplem, niti hladilnik ni pravo mesto za shranjevanje medu. Obenem še informacija, da med odlično veže nase vlago, zaradi česar se lahko pokvari. Naj bo v suhem prostoru in dobro zaprt. Mimogrede, med jemljemo iz kozarca vedno samo s čisto žlico – nikoli je vmes ne nesemo v usta in nazaj v kozarec.
Kristalizacija medu je naraven pojav, ki se v medu zgodi prej ali slej, včasih v nekaj tednih, pri določenih vrstah šele mesecih. Le redke naravne sorte, npr. akacija, kristalizirajo resnično počasi. Kristalizacija spremeni med iz goste tekočine v tršo kristalno snov, a po kemični sestavi
med ostaja enako dober in zdrav. Če vas kristaliziran med res tako zelo zmoti, ga lahko ponovno utekočinite tako, da kozarec za nekaj časa postavitev v toplo vodo, vendar ne toplejše od 35° C, sicer bi lahko poškodovali dobrodejne učinkovine v medu.